ZGODOVINA PASME

Približno 2000 let p.n.š. opisujejo velikega psa s kratko dlako in potlacenim gobcem Perzijci, Sumerci, Fenicani, Asirci in Egipcani, ki so na svoje bojne pohode s seboj vozili tudi velike pse. Križali so jih z domacimi psmi, z zavojevanih ozemelj. Nacrtno križanje je bilo usmerjeno k vzgoji mocnega in borbenega ter hkrati delovnega psa. Težili so k velikemu psu, ki bi ubranil credo domace živine pred divjimi živalmi. Domaco živino, predvsem govedo in bivole pa ukrotil in prisilil k poslušnosti. Da bi lahko vzredili takšne pse, so uporabili za vzrejo neštete rase psov z mocno in veliko celjustjo.

Vzgojili so psa z mocno celjustjo, ki se je z vzrejo skrajšala zaradi vecje moci ugriza. Pri tem se je glava zmanjšala a koža na glavi je obdržala enako velicino. Nastale so bogate gube na glavi in licu, usta so se povesila in falte okrog oci so dale psu strašnejši in karakteristicen videz. Ker so želeli obrambenega in hkrati delovnega psa, so težili k velicini. Kot je znano, velikost pospešuje sprememba dolocenega horomona, ki vpliva, da se opazno poveca rast kosti kar kasneje povzroci vecje okoncine in posledicno vecjo višino. Glava dobi mocnejše celjusti in širše celo. Prehitra rast povzroca nagubanost, povecanje podgrline in zdi se, da je koža za tri številke prevelika. Celotna pojava daje vtis flegmaticnega, pocasnega in nezainteresiranega psa. Na žalost imajo takšni psi velike preddispozicije za srcne in gastro probleme, torzijo želodca in krajšo življensko dobo. Nastal je klasicen molos, ki ima lepo izražen stop, mocno celjust, in široko proporcionalno glavo. Dlaka je kratka , rep je nizko nošen. Barva varira od rumene, rdece, crne, tigraste, cokoladne, modre in sive z belino ali brez. Ti molosi imajo zelo izrazit cut pripadsnosti enemu teritoriju, enemu cloveku in cuvanju le teh. V teh casih je selekcija vzpodbujala agresivnost, neustrašnost in moc. Uporabljali so jih za pasje borbe, vojne pohode, borbe s sloni, levi in tigri ter ljudmi v arenah, za zbiranje in cuvanje bivoljih cred in varovanje imovine. Na svojih bojnih pohodih so Perzijci, pod vodstvom kralja Dareya, uporabljali molose v bojne namene. Legende govorijo, da so te velike, debeloglave in napadalne pse, oblekli v neprebojne oklepe in da je zaradi tega marsikatera vojska zbežala ob samem pogledu nanje.

Mati Aleksandra Velikega ( 356 - 326 p.n.š.), Olimpija, je bila potomka vladarskega naroda " Molosev", ki so bili vladarji Epira. Na teh ozemljih se veliki psi molosi omenjajo najmanj 100 let pred rojstvom Aleksandra Velikega in so poznani kot " psi iz Epira", ki so oznacevali prestiž in povelicevali statusni simbol svojega lastnika.V bitki pri Salamisu je del perzijskih cet ostal odrezan od glavnine. Molosi, takratni prebivalci, so jih pobili in ostali so jim veliki debeloglavi psi, ki so jih križali s svojimi "psmi iz Epira". Med vzreditelji je veljalo tiho, nepisano pravilo, da so se zmeraj prodajali samo veliki in mocni samci, samice nikoli. Zelo hitro so ti psi postali redki in njihova cena je poskocila tako visoko, da so si ga lahko privošcili zares bogati in vplivni ljudje.

Aleksander Veliki je ob osvojitvi Indije od poraženega kralja dobil v dar še vecjega in mocnejšega psa, kot so bili njegovi. Legenda govori, da je ta pes bil križan s tigrom. Zapisi pa govorijo, da je Aleksander Veliki nabavil 150 primerkov teh psov in jih križal s svojimi "psi iz Epira". Na ta nacin so nastale borilne pasme, med njimi tudi naši molosi, ki so se obdržali do današnjih dni.

V tretji legendi je govora, da so mogocne napadalne pse s kratkim gobcem, vzrejali Kelti.

Dejstvo je, da imajo mastini zelo dolgo zgodovino, škoda le, da je ostalo tako malo ohranjenih zapisov in dokumentacije, ki pricajo o nastanku in obstoju pasme mastino napoletano.

Najstarejše pisne omembe besede mastino, segajo v leto 1200, v italijanskem jeziku. Leta 1309 je Marco Polo v toscanskem jeziku prvi omenil besedo " mastino ". Malo kasneje ga v svojem delu omenja Dante. Leta 1350 je Boccaccio v svojem slavnem Decameronu opisal mastina kot mocnega in nevarnega psa.V neapeljskem dialektu ga omenjajo kot "cane e presa", saj je bil Neapelj v drugi polovici 15. stoletja pod špansko-katalonsko vladavino. Iz leta 1785 obstaja slika nemškega slikarja pesjažev " Hackerta" , ki je naslikal prizor lova na divje svinje s 44. mastini. Na raznih umetniških freskah, mozaikih, figurah in slikah so mastini prikazani v barvah vijolicno- rdece in jelenje- rdece kombinacije. Zelo malo je bilo primerkov v crni barvi. V sivi ni prikazanega niti enega psa.

Od kje siva barva ? Po usmenem izrocilu je znano, da se je v Neaplju šele leta 1930 skotil prvi mastino v sivi barvi, katerega povezujejo s prekrasno modro dogo ( alano tedesco ). Na splošno velja, da je modra barva ( pri mastinih je to siva ) gensko dominantna v odnosu na recesivno rumeno ali rdeco barvo. Ravno iz tega razloga velja mnenje, da vsi mastini, ki so drugacne barve, odgovarjajo zelo redkemu prototipu.

Že v davnih casih je bila pasma razširjena tudi v Italiji, ki se jo danes smatra za maticno domovino pasme mastino napoletano. Najvec teh primerkov se je posedovalo predvsem v južni Kampanji. Kot že povsod drugod, so ga tudi tukaj uporabljali predvsem za cuvanje cred, osebnega premoženja in varovanje mestnih vojaških enot. Ti delovni psi so se skozi stoletja ohranili v svoji prvobitni obliki, ki je nihce ni skušal spreminjati. Takšen se je ohranil na obronkih vulkana Vezuv, ki je skoraj do današnjih dni ostal samo še deloven pes.

Leta 1897 prof. Teccaa iz Neaplja, napiše prvi standard mastina v katerem med drugim piše:" Mastino je pes, ki se lahko kosa z marsikaterim ubijalskim orožjem. Je sposoben za najtežje in najnevarnejše lovske pogone in borbo z divjimi zvermi. Na komando svojega gospodarja lahko v zelo kratkem casu raztrga vse kar naskoci. V Neaplju je zvest spremljevalec pripadnikov neapeljske mafije. Kot pravi Herkul je siguren v svojo moc in nikoli ne napada iz zasede ampak zmeraj brez oklevanja direktno od spredaj. Nasprotnika stisne ob tla in se zadovolji s tem, da ga mocno drži. Hkrati zna bit zelo dobrodušen do otrok in drugih psov. Nikoli ne napada brez razloga."

1940

Z resnejšo vzrejo pasme mastino napoletano se je pricelo v Italiji po koncani drugi svetovni vojni, ko jih je osatalo samo še 11 primerkov te pasme. Teh 11 sivih mastinov je dalo potomce , ki so razširili pasmo po celem svetu.V Neaplju so na pasji razstavi, leta 1946, prvic razstavljali pasmo mastino napoletano. Šele tri leta kasneje, l.1949, so priceli z nacrtno vzrejo.

1949

Dr. Soldati je v zacetku 40 letih prejšnega soletja napisal standard za pasmo mastino napoletano, vendar je zaradi takratne politicne situacije moral pocakati na leto 1947, ko je dr. Solaro ponovno poizkusil s priznanjem standarda. Takrat se je za pasmo mastino napoletano zainteresiral priznan in uspešen vzreditelj nemških boxerjev, dr. Piero Scanziani. V njegovi psarni " Vilanova" v Rimu je vzrejal 27 boxerjev. Leta 1948 je naredil drasticne spremembe v mastino standardu, ki ga je ENCI ( Ente Nazionale della Cinofilija Italiana ) sprejela in posredovala FCI-ju. Leta 1949 je bil osnovan prvi klub ( Societa Amatori Mastino Napoletano ), ki še danes uspešno deluje. Leta 1971 je bil standar modificiran.

V Italiji je bilo leta 1965 vpisanih v njihovo rodno knjigo 85 primerkov te pasme. Samo osem let kasneje , že 935. Danes je pasma razširjena že na vseh kontinetih sveta.

V pasmi mastino napoletano je zbran skupek vseh mitov in legend. Zato se nam, ki živimo z njimi velikokrat zazdi, da se globoko v mastinu skriva duh tigra. Ko nas mastino pogleda v oci imamo obcutek, da pozna odgovor na vse skrivnosti, ki jih iz pradavnine nosi v sebi. Ko gledamo mastina iz oci v oci si zaželimo, da bi ga lahko gledali tako dolgo, da bi spoznali vse njegove skrivnosti. Ko ti mastino zleze pod kožo, postane nacin življenja. Te ocara s svojo karizmo, dobrodušnostjo in edinstvenim karakterjem.

 

Vedno znova nas opomni, da ga moramo spoštovati, da bi on lahko spoštoval nas. Kajti mastino je kot poslednji gladiator, ki legende preteklosti nemo nosi skozi stoletja.

G.K.B. - Miša